Geir Flyckt-Pedersen opozarja na trend, ki se pojavlja v sodni praksi in vzreji terierjev po svetu: pogosto se na razstavah zmagujejo psi, ki so sicer lepi, a niso tipični predstavniki svoje pasme. Posebej izpostavi primer škotskega terierja, kjer se psi pogosto prikazujejo z zelo hitrim gibanjem, kar ne omogoča sodniku, da oceni pravilno strukturo in značilnosti pasme. Flyckt-Pedersen poudarja, da tipični terierji niso namenjeni “leteti” po ringu, temveč mora biti gibanje uravnoteženo, skladno s pasemskim standardom.
Uma je postala šampionka in veteranka šampionka Slovenije, prejemnica naslova Veteran BIS ter izjemen predstavnik pasme. Psarni so se kasneje pridružili psička Lady Arwen, samček Leonhard’s Jack Brigore – Jack in psička Night Flower of McKruster – Flora. Jack je postal najuspešnejši Westie svojega časa v Sloveniji, z dosežki od Junior Champion naslovov do mednarodnih šampionov v več evropskih državah, njegova potomca pa dokazujeta kakovost vzreje.
Avtor razdeli terierje na dve skupini: dolgonožne in kratkonožne pasme, pri obeh pa je ključno ohranjanje tipičnih značilnosti, izraza, silhuete in strukture telesa. Pri dolgonožnih pasmah (kot so Wire Fox, Smooth Fox, Lakeland, Welsh, Airedale in Irish Terrier) je pomembno, da sodniki prepoznajo prefinjeno proporcijo, elegantno linijo telesa in tipične podrobnosti posamezne pasme. Pri kratkonožnih pasmah (Scottie, Westie, Cairn) je ključno, da sodniki prepoznajo razliko v telesni strukturi, gibanju in izrazu ter psa pravilno ocenijo po standardu.
Flyckt-Pedersen opozarja, da je sodni sistem v številnih državah danes pogosto preveč splošen, saj sodniki ocenjujejo vse pasme, ne da bi bili specialisti za posamezno. To vodi do izgube pasemskih značilnosti. Avtor zato poziva vzreditelje, razstavljavce in sodnike, naj se aktivno izobražujejo, vzdržujejo dosledno selekcijo in ohranjajo specialistične standarde, da bodo terierji ostali prepoznavni in tipični, kot so bili v preteklosti.
👉 Celoten angleški članek si lahko preberete TUKAJ.